Kdaj je pravi čas za prvi spolni odnos?

Na to vprašanje lahko odgovorimo na več načinov. Z zavedanjem, da sta spolnost (tudi z uporabo zaščite) in plodnost naravno povezani, je tu važna predvsem odgovornost. Vprašanje bi se torej lahko glasilo: kdaj sem/sva dovolj odgovorna? Šteje odgovornost obeh, sicer sva že neenakovredna in bo eden moral prevzemati odgovornost za oba.
Prvi pomislek je šibka odgovornost enega od partnerjev ali pa obeh.

Sta oba prostovoljno privolila in sta pripravljena na to dejanje, ki se zariše v (telesni) spomin obeh? Statistično gledano so fantje oz. moški bolj zagreti za spolnost kot dekleta oz. ženske, saj pogosteje mislijo o spolnih odnosih, fantazirajo, poročajo o pogostih pojavih spolne želje.
Pričakovano je, da bo fant (moški) prej dal pobudo za spolni odnos, ni pa nujno. Si dekle sploh že želi tega koraka, jo je morda strah in išče razloge za čakanje?
Si dovolj pripravljen/a, da po prvem spolnem odnosu nosiš zavedanje o tej izkušnji, s tem začneš svojo pot spolnega vedenja, ki bo najbrž odtlej precej spremenjena?

Ali si s partnerjem (fantom, dekletom) že dovolj zaupava? Mi bo ob njej, ob njem prijetno, ko se me bo dotikal/a po najbolj intimnih delih in me videl/a razgaljenega/o? Me po po odnosu skrbelo, če je o tem govoril/a s kom, ki mu sama ne bi želel/a tega zaupati?
Izkušnja spolnega odnosa lahko postane zelo zanimiva (in boleča) novička.

Osebe, ki so doživele prvo izkušnjo spolnega odnosa in so se po tem s partnerjem razšle, imajo otežen proces celjenja po razhodu. Občutki žalosti, jeze in razočaranja so intenzivnejši, če so bili v zvezi prisotni spolni odnosi (hormonski in čustveni dejavniki).
Je zveza dovolj trdna, da zaupam v njeno trajnost? Ali se vidiva v prihodnje?

Vprašanje o pripravljenosti na spolne odnose torej ni najprej vprašanje starosti, ampak vprašanje o odgovornosti, zaupanju, prihodnosti zveze in partnerjev.