Povzetek filma the social dilemma

Socialni mediji niso slabi. Noben človek si ni želel, da bi njihov razvoj šel v to smer. Vodilni ljudje v podjetjih niso zlobni. Socialni mediji hudo vplivajo na duševno zdravje ljudi, kadar se le-ti izolirajo od sveta, kadar družba pritiska nanje, kadar so obdani z oblakom lažnih novic. Je to, kar se dogaja normalno?
Tristan Harris (former design ethicist at Google, co-founder of the center for humane Tehcnology) se je spraševal, kako naj karkoli spremeni. Dojel je, da se nihče, ki ima glavno besedo v vodilnih podjetjih na področju komunikacije prek spleta in spletnih storitev, ne ukvarja z razvijanjem manj odvistnost povzročujočih omrežij. Še nikoli v zgodovini ni petdeset zaposlenih držalo v rokah 2 milijard ljudi (ali še več, v originalu reče 2 billion, ampak pri nas to pomeni milijarde). In ta množica ljudi se ne zaveda, da odločitve, ki jih sprejemajo v resnici niso njihove – nihče od njih se ne vpraša, kdo stoji za vsem skupaj. Zato je Tristan spisal prezentacijo ter jo poslal svojim kolegom, kar je v podjetju vzbudilo burne reakcije. A spremenili niso ničesar. Zakaj? Problema ni bilo, dokler se v vse skupaj ni vmešal vladar sveta. Podjetja imajo zaposlene, ki se ukvarjajo z razvijanjem najboljšega možnega poslovnega modela, ki bi jim prinesel zaslužek. S samim služenjem denarja ni nič narobe – problem je v tem, da zahtevajo vedno več. Vedno gre za trgovino. Mi mislimo, da so socialna omrežja zastonj. A niso – oglaševalci plačajo zanje. Oni so stranke, mi izdelek. Podjetja tekmujejo za našo pozornost in iščejo vedno nove načine, da bi čim več časa preživeli za ekrani. Njihovi modeli imajo 3 cilje:
ENGAGEMENT GOAL (aktivnost): objava stvari, ki te spodbudijo, da še naprej skrolaš,
GROWTH GOAL (rast): stvari, ki bi toliko pritegnile, da bi se vedno znova vračali nazaj, k ogledu povabili še prijatelje in oni svoje prijatelje,
ADVERTISING GOAL (reklamiranje): iz vsega kar se dogaja iztisnit čimveč denarja.
Postopoma spreminjajo naše mišljenje (primer: če mi plačaš 10 milijonov, bom spremenil 1% sveta – tudi če je odstotek majhen, je to še vedno OGROMEN SVET – tudi en procent le-tega bi bil veliko). Razvilo se je novo tržišče (in human futures), ki bi ga po mnenju Shoshane Zuboff, avtorice The age of Surveillance Capitalism, morali prepovedati, kakor je prepovedana tudi preprodaja organov, belega blaga ali drog, saj ima vse to uničujoče posledice za populacijo. Da pa bi vzpostavili uspešen poslovni model, da bi pravilno predvidevali, kaj nas pritegne, korporacije potrebujejo gromozansko veliko podatkov (survellience capitalism – kapitalizem nadzorovanja). Zato se karkoli delaš na internetu sledi, meri, shranjuje. Celo čas (sekunde), ki ga porabiš za ogled ene slike. S tem smo ustvarili svet, v katerem je virtualna povezava temeljna – sploh pri mlajših. V celotni svetovni populaciji smo v center dogajanja postavili prevarantsvo. Ne glede na to, s kom, kdaj, prek katere aplikacije komuniciraš, bo v ozadju tretja oseba – manipulator. Oglaševalci delajo mini esperimente, iz katerih jim je razvidno, kaj nas najbolj pritegne. Tega ne delajo za to, da bi mi dobili najboljše izdelke ali v našo korist, temveč, da oni dobijo denar. Internet lahko brez uporabnikove vednosti spremeni njegova čustva in vedenje. Izkorišča se ranljive točke človeške osebnosti.
Kako smo lahko vse, česar smo se o prepričevanju ljudi naučili iz psihologije, vgradili v tehnologijo (growth hacking – posamezniki, ki se poglabljajo, »vdirajo« v človeško psihologijo, da bi podjetja imela rast uporabe)? Primeri:
Osvežitev strani – ali se ne zgodi nič ali pa se vedno znova in znova in znova pojavijo nove vsebine. V psihologiji to imenujejo pozitivna podkrepitev (positive intermittent reinforcement) pomeni, da »učenec« ne ve, ali bo za neko vedenje prejel nagrado/kazen ali ne, zato je ves čas v pričakovanju in vedenje ves čas ponavlja. V ozadju je enaka psihologija kot pri igrah na srečo.
Pod isto skupino bi spadalo tudi »taganje« – takoj, ko vidiš, da si dobil obvestilo, da si bil pod neko objavo označen, boš kliknil nanjo in si jo ogledal. Zakaj ni že v samem obvestilu prikazana celotna objava? » … is typing« – ko se z nekom pogovarjaš, te zavest, da veš, da boš kmalu dobil odgovor drži priklenjenega na zaslon. Katerakoli druga obvestila, ki prikažejo le delno vsebino, …
Telefon naj bi bil predmet. Predmeti so tisto, kar tiho in potrpežljivo čaka na nas v kotu. Če nekaj ni predmet, si od nas kaj želi, nas manipulira, zapeljuje – telefon, tehnologija ni več predmet. Past je v tem, da niti sami ustanovitelji podjetij oziroma ustvarjalci programov, kjub temu, da vedo, kaj je v ozadju, niso neobčutljivi.
Socialna omrežja vplivajo na samopodobo, saj so dražljaji odobravanja kratkotrajni. Naše vedenje je vedno bolj in bolj pogosto, saj si vedno znova želimo občutek potrditve (primer: všečki na slikah!). Na koncu je pogosto praznina samo še bolj prisotna, saj vse skupaj ni realno. Pred letom 2010 je bilo število deklet, ki so trpele za depresijo ali anksioznostjo, so se poškodovale ali storile samomor bolj ali manj konstantno. Po letu 2011 je vse to doživelo hiter porast. Upadlo je število narejenih avtomobilskih izpitov, romantičnih stikov; otroci po prihodu iz šole sedejo na kavč in bulijo v telefon. Kadar smo žalostni ali osamljeni – posežemo po telefonu. Nekateri pravijo, da smo se ljudje do zdaj še vsemu prilagodili, zato se bomo tudi današnjemu stanju. A hitrost prihajanja novih sprememb in nadgrajevanja tehnologije je prehitra, da bi se na to lahko adaptirali. Ko enkrat človek v računalniški mehanizem vpiše nek algoritem, se stroji lahko sami spreminjajo (glede na to, kaj je uporabniku aktualno). Izgubljamo nadzor, sami sebe izgubljamo v sistemu. Kdaj bo tehnologija zamenjala ljudi (predvsem pa našo človeškost v smislu napak in nepopolnosti)?
Problem lažnih novic&polarizacije – socialna omrežja, kot sta Facebook ali Google, uporabniku prikazujejo vsebino, ki je blizu njegovemu okolju ali interesu, ne pa tiste, ki je resnična. Resnica je dolgočasna. Lažne novice potujejo šestkrat hitreje kot resnica in tako prinašajo precej več zaslužka. Da bi razumeli, kako absurdno je to, si lahko predstavljamo, da bi Wikipedija (ki naj bi predstavljala dejstva oziroma točne podatke!) vsakemu posamezniku razložila nek pojem glede na to, kar bi on najlažje verjel. Ljudje sprejmejo tisto resničnost, ki jim je ponujena. Ko misliš, da tako ali tako vsi vidijo enake rezultate in da se večina strinja s tabo, si še bolj dovzeten za manipulacijo. Misliš, da svojo pot tlakuješ sam, medtem ko ti nekdo drug pod noge postavlja ploščice. Vse to vodi v konstantno subjektivnost. Ko opazujemo druge ljudi in njihovo mnenje, si dostikrat rečemo: »Poglej vse te informacije. Kako so lahko tako neumni, da ne vidijo očitnega?« Preprost odogovor – ne vidijo istih informacij. Kar pa pripelje do konfliktov. Nihče ni načrtoval tega, sistem pač tako deluje. In ljudje ne vedo več, čemu verjeti, saj se resnica kaj kmalu zgubi v množici podatkov. Primeri:
Pizzagate: po spletu so se širile ideje, da v piceriji Comet Ping Pong v resnici poteka skrivna trgovina z otroki, flat earth conspiracy theory: ljudje so brali članke o tem, da je Zemlja v resnici ploščata in to dejansko začeli verjeti, politina polarizacija: Amerika ni bila še nikoli tako razdvojena med republikanci in demokrati, teorije zarote o korona virusu: mit – pitje vode odplakne virus iz telesa, virus je posledica vladnih ukazov, v resnici ne obstaja, vzrok je 5G radiacija.
Kaj bi se zgodilo, če bi na oblast prišel diktator (primer nasilja v Myanmarju: sovražni govor se je sprevrgel v nasilje)? Kakšen bi bil svet, v katerem nihče ne bi verjel resnici? Če se ne bi strinjali, kaj je res v dejstvih ali bi lahko sploh reševali konflikte? Demokracija bi propradla, države bi lahko manipulirale ena z drugo brez vsakršnih stikov. So socialna omrežja grožnja obstoju? Ta film odgovarja, da grožnja ni v tehnologiji, temveč v tem, da je zmožna iz družbe potegniti najslabše – nezaupanje, sovražnost, osamljenost, laž, kaos …
Tehnologija ne bo nazadovala. Napredovala bo. Podjetja sama bi zelo težko kaj spremenila – nanje pritiska model, delničarji, javnost, gospodarski interesi. Morali bi imeti zakone, ki bi jih omejevali, ki bi branili uporabnike, ne podjetij. Omrežja morajo postati humana!
Poudariti je treba, da je tehologija hkrati utopija in distopija. Ima slabe plati, a je hkrati tudi zelo zelo dobra in uporabna (Primeri hitrega dostopa do podatkov, do prijateljev, do izdelkov, …).