Splav: razlogi zanj in rehabilitacija po njem, posledice

Leta 2016 je bilo v Sloveniji zabeleženih 6.598 izidov nosečnosti, ki se niso končale z rojstvom otroka, torej 15 smrti otrok na 1.000 žensk. Od teh naravni splavi predstavljajo 39 %, največ (57 %) pa je bilo umetnih prekinitev nosečnosti. Konkretno je bilo leta 2016 opravljenih 3.736 splavov.

Kaj je splav?

Splav je prekinitev nosečnosti v času, ko plod še ni sposoben samostojnega življenja. Splav je lahko spontani ali umetni. Spontani splav je splav, kjer pride do smrti ploda brez umetnega poseganja v potek nosečnosti. Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok določa, da je prekinitev nosečnosti do desetega tedna nosečnosti dovoljen zgolj na željo nosečnice. Kasneje o tem odloča komisija. Seveda pa se zakoni od države do države razlikujejo. 

Tako umetni kot tudi spontan sprav spremlja kar nekaj telesnih in psihičnih posledic, s katerimi se dekleta in ženske spopadajo lahko tudi več let. Telesne posledice so lahko: krvavenje, infekcije, poškodbe organov, neplodnost itd. Pri dekletih, ki so opravile umetni splav, se bolj pogosto pojavijo tudi čustvene in psihične motnje. Raziskave so pokazale, da okrog 60 % deklet ob splavu doživlja močne občutke krivde (tudi če jih nihče ne obtožuje). Veliko deklet in žensk pa se po splavu sooča s postabortivnim stresom, ki se kaže z naslednjimi znaki: osebo vznemirijo dojenčki, nosečnice in celo zvok sesalnika, 

želi zanositi, velikokrat z razlogom, da bi nadomestila splavljenega otroka, vztrajanje v škodljivem razmerju, kjer so prisotne zlorabe, motnje hranjenja, uživanje alkohola in drog, tvegane spolne prakse, nočne more, mučni spomini, doživljanje halucinacij (zvok otroškega joka, ki ga ni), o svojem življenju razmišljajo kot “pred in po splavu”, 

žalost in zamorjenost ob “obletnici” splava in predvidenega datuma rojstva, težave v materinstvu, na primer preveč zaščitniški odnos, težavno izražanje fizične naklonjenosti, nezmožnost vzpostavljanja vezi, občutek krivde in sramu, depresija, potlačevanje čustev itd.

Razlogi za splav, raziskava v ZDA (objavljena leta 2013):

Vključenih je bilo skoraj 1000 žensk (954), ki so med letoma 2008 in 2010 opravile ali pa so želele opraviti splav, kljub temu da z njihovim plodom ni bilo nič narobe. Po enem tednu od splava (ali nameravanega splava) so z njimi opravili prvi intervju. Vsako žensko so spremljali še 5 let in z njo na pol leta opravljali podobne intervjuje. Njihova starost je bila 15 let ali več, več kot polovica žensk v raziskavi (62 %) je pred tem že rodila otroka. Določili so 11 glavnih kategorij razlogov za splav vseh vključenih žensk. Vprašali so jih: Kaj je vaš razlog, da ste se odločili za splav? In: Kaj bi rekli, da je bil glavni razlog za splav? Lahko so povedale tudi več razlogov.

Kaj so bili najpogostejši razlogi za splav?

Največ žensk je kot razlog navedlo finance (40 %). Dojenček bi bil zanje preveliko finančno breme, oz. po svoji oceni niso imele dovolj sredstev za nego in preživljanje. Drugi najpogostejši odgovor je bil, da ni bil pravi čas za dojenčka (36 %), ker so bile zaposlene z drugimi stvarmi in niso načrtovale nosečnosti. Tretji najpogostejši razlog (31 %) je bil odnos s partnerjem – ali ta ni bil najboljši ali partnerja sploh ni bilo ali pa ni bil “tisti pravi”. Takoj za tem je bil razlog (20 %), da se morajo posvetiti ostalim otrokom (jih že imajo). 

Preostali razlogi so bili: otrok bi mi prekrižal osebne načrte za prihodnost, nisem psihično pripravljena, skrbi me lastno zdravje ali zdravje otroka (npr. pijem alkohol, kadim ipd.), želela bi zagotoviti boljšo prihodnost za otroka (kot jo trenutno zmorem), nisem samostojna ali dovolj zrela za to vlogo, to bi imelo prevelike posledice za moje prijateljske odnose in družino, ne želim otroka oz. ga tudi nočem dati v posvojitev. Nobena od žensk ni poročala o tem, da bi bil razlog za splav posilstvo.

Kaj so argumenti tistih, ki zagovarjajo pravico vsake ženske do splava in kaj so argumenti tistih, ki so proti popolnoma svobodni izbiri za splav (npr. pri zdravem otroku, ki morda niti ni prvi otrok, ni bilo posilstva ali kakršnekoli zlorabe, samo preprosto je “odveč”)?