Ste že kdaj opazili, kako čudno izgleda, če nekdo sedi, sam in to brez telefona v roki? V sodobnem svetu je to skoraj nenavadno. Povsod – na ulici, v čakalnici, na avtobusu – ljudje buljimo v zaslone. To počnemo tudi pri kosilu ali v svoji postelji. Telefoni so postali podaljšek naše roke, pogosto bolj pomembni kot ljudje okoli nas. Ko gremo z družino v restavracijo in otrok začne »zganjati cirkus«, hitro sežemo po tablici ali telefonu, pogosto to naredimo že preventivno. Otrok nam da mir in gre v drug svet.
Otroci nas posnemajo. Posrkajo vedenjske vzorce, ki jih vidijo. Tudi če ima otrok komaj šest mesecev, že začenja razumeti osnovno delovanje tega “ploščatega sveta”. In če to postane njegova glavna referenca, ga lahko odpelje v smer, ki si je kot starši ne želimo.
Algoritmi in informacijski mehurčki
Internet ni več vir informacij, temveč je prostor, kjer informacije najdejo nas. Algoritmi vedo, kaj nas zanima in nas vodijo. Vsakič, ko nekaj kliknemo, nas uvrstijo v »predalček« in nam naslednjič postrežejo s še bolj prilagojeno vsebino.
Človek, ki je v letu 2017 vodil prevzem slovenskega podjetja, ki se je že takrat ukvarjalo s tako imenovanim “domorodnim oglaševanjem” na internetu in ko še ni bila razširjena umetna inteligenca kot jo poznamo danes, je zapisal: »Na internetu že dolgo ne iščete stvari vi, ampak stvari iščejo vas. Trik je v tem, da poskušamo celoten proces narediti čim manj moteč ….«, » …Cilj vsakega spletnega medija je, da bralce pritegne k dobrim vsebinam in jih čim dlje zadrži ob sebi. Zakaj za to ne bi uporabili algoritma? Če uporabljate internet, je to danes stoprocentna algoritemska izkušnja.«
Cilj vsake spletne platforme je, da uporabnika čim dlje zadrži. In ker ljudje bolj reagiramo na čustvene vsebine, se te tudi več prikazujejo. Strah, jeza, vznemirjenost – to so čustva, ki zadržujejo pozornost. Tako nastajajo informacijski mehurčki, iz katerih je vse težje izstopiti. Enako se dogaja z otroki in najstniki, ki pa so še bolj ranljivi za manipulacije.
Vplivneži in nerealna pričakovanja
Vplivneži (t. i. influenserji) pogosto prodajajo izdelke brez jasne oznake oglaševanja, še bolj nevarno pa je, ko širijo škodljive ideje, sovraštvo ali nerealistična pričakovanja. Najstniki jih vidijo kot vzornike in se želijo zgledevati po njih. Hrana, moda, telesni videz – vse postane pomembno orodje za pridobivanje potrditve. Pritisk, da moraš biti prisoten in viden na spletu, je izjemen. Če nisi online, skorajda ne obstajaš. Posebno to velja pri mladih. Redki si upajo biti “offline”, saj to pomeni, da niso del skupnosti.
Nasilje v digitalnem svetu je realno
Nasilje na spletu ni nič manj resnično od tistega v fizičnem svetu – včasih je celo hujše. Pogosto mladim in otrokom dopovedujemo: “Vi ste digitalni domorodci, vi to razumete, jaz tega ne poznam, to je vaš svet.” A s tem jim pravzaprav sporočamo nekaj povsem drugega – in precej nevarnega.
Kaj je dejansko sporočilo, ki ga dajemo?
-
“Tam si sam.” Kot da smo jih poslali na divji zahod brez spremstva.
-
“Tam je vse dovoljeno.” Če je to njihov svet in ne naš, potem zanje tam ne veljajo pravila, ki jih sicer postavljamo.
-
“Ko se ti kaj zgodi, ne pridi k meni.” Ker ne razumemo, ker ne znamo pomagati – in kar je najhuje – se niti ne trudimo, da bi sploh poskusili razumeti.
Na ta način smo jih pustili same. V svetu, ki je sicer digitalen, a zato nič manj resničen – in pogosto še veliko bolj krut. Zato je pomembno, da se za njihov svet zanimamo, da poznamo pasti digitalnega sveta in smo otrokovi sogovorniki tudi na tem področju.
Pogoste oblike spletnega nasilja vključujejo:
- snemanje in deljenje (intimnih) posnetkov brez dovoljenja;
- izsiljevanje – grožnje z objavo intimnih posnetkov ob razhodu, občutek družbene prisile – “vsi to delajo”;
- lažni in “hate” profili – okrutni komentarji z namenom poniževanja ali izločitve;
- “izzivi” – ki so ponižujoči, nevarni ali celo smrtonosni (npr. izziv s cimetom, snemanje pred vlakom, plezanje na robove stavb). Večina izzivov temelji na družbenem pritisku in želji po sprejetosti;
- širjenje govoric – obrekovanje in širjenje tračev;
- manipulacije z deepfake tehnologijo – posledice so enako boleče, tudi če gre za ponaredek – žrtev se počuti izpostavljeno, ponižano;
- »seksting« – je praksa pošiljanja intimnih fotografij. Pogosto so dekleta pod pritiskom, da jih delijo, sicer niso »dovolj dobre punce«. V primeru razhoda pa so posnetki lahko uporabljeni za izsiljevanje.
Kaj lahko naredimo starši?
- Pogovor, pogovor, pogovor. Z otroki se je treba odkrito pogovarjati o spletu, nasilju, prijateljstvu, čustvih. Ne pustimo jih same v digitalnem svetu. Povejmo jim, da nasilnež ni močen – v resnici je šibak.
- Postavljanje pravil skupaj in uvedba družinske pogodbe. Družinska pravila o uporabi tehnologije naj veljajo za vse – tudi za starše. Če bomo otrokom kazali dober zgled, bodo tudi oni lažje upoštevali pravila. Ko otrok prvič dobi pametni telefon, podpišimo dogovor. Naj otrok razume, zakaj ga je dobil, kaj se od njega pričakuje, kaj je dopustno in kaj ne, koliko in kako v družini uporabljamo digitalne naprave.
- Spoznavanje osnovnih pravic. Otroka naučimo, da nikogar ne sme snemati ali objavljati brez dovoljenja. Da ima vsak pravico reči “ne”, tudi če je prej rekel “da”.
- Razumevanje posledic. Otrok, ki deli neprimerne vsebine, je lahko kazensko odgovoren že s 14 leti. Policija lahko zaseže naprave. To mora vedeti – ne iz strahu, ampak iz zavedanja.
- Medijska pismenost. Večina vsebin na spletu ni preverjena. Naučimo otroke razlikovati med verodostojnimi in lažnimi informacijami. Naj se vprašajo: Kdo to objavlja? Zakaj? Kaj želi od mene? Naučimo jih naj ne objavljajo svojih osebnih podatkov, lokacije.
- Internet je javni prostor. Naj se otroci zavedajo, da vse, kar tam objavimo, delimo ali komentiramo, lahko vidi neznano število ljudi – in nad tem, kje bo vsebina končala, nimamo več nadzora. Dober preizkus je naslednji: Če ne bi nečesa povedal z megafonom ali pokazal sredi Prešernovega trga, pred množico ljudi, potem tega tudi ne objavi na spletu.
Na koncu – naš zgled je najmočnejše orodje
Če otrok vidi, da starš ne zna odložiti telefona, bo to sprejel kot normalen vzorec. Če mu damo občutek, da je bolj pomembna naprava kot on – smo sporočilo že poslali, čeprav mu govorimo drugače. Internet je lahko vir znanja, povezovanja in ustvarjalnosti – če ga znamo uporabljati odgovorno. Naj naši otroci ne bodo le digitalni domorodci, temveč digitalno pismeni, samostojni in predvsem varni uporabniki.
Vsebina povzeta po predavanju Maje Vreča (Arnes in Safe.si) na seminarju Brez filtrov: Resnica o pornografiji