Ukradeno otroštvo, sočutje in luč na koncu tunela

(povzetek pogovora s prof. dr. Tanjo Repič Slavič)

Spolna zloraba je ena najhujših krivic, ki se lahko zgodi človeku. Tanja Repič Slavič, terapevtka z dolgoletnimi izkušnjami na tem področju, opisuje življenje po zlorabi kot »ukradeno otroštvo« – oropanost za sproščenost, za lepo spolnost, za zaupanje vase in v druge. Človek začne verjeti, da je sam umazan, pokvarjen, čeprav madež ni njegov, ampak od zunaj.

Notranji svet, ki ga drugi ne vidijo

Mnogi, ki so doživeli zlorabo, so navzven videti urejeni: imajo službo, družino, so komunikativni. A v notranjosti nosijo sram, gnus, občutek nevrednosti. Pohvalam ne verjamejo ali jim celo ne zaupajo, saj so bili pogosto ravno pred zlorabo »pohvaljeni«, nato pa izdani.

Jedro identitete je globoko ranjeno. To ni nekaj, kar se reši z »enim pogovorom«. Gre za proces, ki zahteva čas, pogum, podporo in pripravljenost, da človek stopi v stik z bolečino, postavlja meje in preizkuša nove načine življenja.

Dobra novica pa je, da je sprememba mogoča. Ljudje lahko skozi leta dela na sebi zlorabo »izžalujejo«, jo simbolno pokopljejo, pridobijo nazaj del varnosti in zaupanja ter začnejo čutiti mir, ki jim je bil nekoč vzet.

Od žrtve do preživele osebe

Na začetku je vsak, ki je doživel zlorabo, žrtev – brez moči, preplavljen s posledicami. Hkrati pa prav te osebe v sebi nosijo ogromno notranje moči: preživeti tolikšno grozo, strah, sram in leta molka zahteva izjemne psihične kapacitete.

Preobrat se začne, ko oseba prevzame odgovornost za danes in jutri (nikakor NE MORE biti kriva  za to, kar se je zgodilo!). Ko reče: “Jaz bom poiskal(a) pomoč. Jaz bom delal(a) na sebi. Jaz bom naredil(a) korake naprej.”

Takrat iz vloge žrtve stopa v vlogo preživele osebe. Naslednji korak pa je ustvarjalno življenje: človek si znova upa, ustvarja, se sprosti, ni več ves čas na preži. Spomini lahko ostajajo, a ne vodijo več njegovega vsakdana.

Družina kot rana ali zdravilo

Spolna zloraba ne prizadene samo posameznika – dotakne se celotnega sistema. Starši in bližnji so pogosto sekundarne žrtve: šokirani, prestrašeni, preplavljeni s krivdo, ker »niso opazili« ali »niso zaščitili«.

Najbolj boleče je, ko doma žrtve ne dobijo podpore. Primer mame, ki je na terapiji vstala, odšla in prekinila stik s hčerko, ker ji ni verjela, je skrajno krut – in žal ni osamljen. Raziskave in praksa kažejo, da je za žrtev to, da ji bližnji ne verjamejo, lahko še hujši udarec od same zlorabe.

Zato: če mama (ali oče) posumi, da se z otrokom nekaj dogaja, naj se usede z njim, ga posluša in mu verjame. To je temelj, na katerem lahko sploh začnemo graditi okrevanje.

Odgovornost za zlorabo nosi storilec

Mnogi storilci zanikajo dejanja ali jih minimalizirajo. Nekateri so bili nekoč sami žrtve – a to jih ne opravičuje. Vsak je odgovoren za svoje vedenje.

Z vidika družbe ni dovolj le kaznovanje. Pedofilna nagnjenja sama po sebi niso »ozdravljiva«; kar se da doseči, je nadzor storilca nad lastnim vedenjem in preprečevanje situacij, kjer bi bili otroci ponovno ogroženi. Molk in prikrivanje sta zato največja zaveznika storilcev.

Vloga vere

Vera je lahko vir moči in hitrejšega okrevanja – a tudi krinka in prostor zlorabe. Pri zlorabah v cerkvenem okolju se razdre zaupanje v institucijo in pogosto tudi v Boga. Pomembno je ločiti osebno vero od sistema, ki je zatajil.

Nevarno je, ko se želi takšno travmo zdraviti le z duhovnostjo, ko se vse rešuje le z molitvijo, zanemari pa telo, čustva in konkretne korake zaščite. Molitev lahko podpira proces, ne sme pa zamenjati sočutnega odnosa in jasnih dejanj.

Prof. dr. Tanja Repič Slavič je redna profesorica na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Za sabo ima dolgoletne izkušnje terapevtske pomoči žrtvam zlorab, nasilja in drugih težkih doživetij. V pogovoru z nami je delila svoje bogate klinične in raziskovalne izkušnje ter dragocene uvide, ki jih je pridobila skozi delo z žrtvami spolnih zlorab in njihovimi družinami.