Odkrit pogovor z najstniki ne zagotavlja, da nam bodo zastavili vsa vprašanja, molk pa je zagotovilo, da bodo odgovore iskali drugje.

Na srečanjih s starši in učitelji se velikokrat pojavijo vprašanja glede samozadovoljevanja. Opažamo, da je to velika tabu tema in tudi sami ste v vprašalniku v prejšnjih novicah označili prav to temo kot tisto o kateri bi vas največ želelo izvedeti več. Ne skrbite – tudi o preostalih, ki so prejele večje število glasov bomo še pisali.

O širšem okvirju samozadovoljevanja si lahko nekaj preberete v našem priročniku za starše Brez zadrege: Kako začeti pogovore o spolnosti?

Generacija Z (mladi, rojeni med 1996 in 2010) potrebuje našo iskrenost bolj, kot si mislimo. Če nismo najprej sami pripravljeni spregovoriti o stvari pri kateri občutimo nelagodje, ne moremo pričakovati, da bodo naši najstniki svoja vprašanja o teh temah iskreno naslovili na nas?

Da bi z nekom vstopili v čustveno, telesno in duhovno bližino, moramo tej osebi omogočiti dostop do svojega celotnega jaza, vključno z našimi napakami, ranami in bolečino. Samozadovoljevanje nam lahko daje občutek moči in nadzora, ker nam kaže, da smo samozadostni in nam omogoča, da se izognemo občutkom nemoči, ko se moramo nekomu odpreti.

Ali je sploh potrebno govoriti o samozadovoljevanju?

Verjetno starši ne čutimo nekega navdušenja ob misli, da bomo z otroki govorili o samozadovoljevanju. Ni ravno tista tema, ki bi se jo veselili kar se tiče pogovora z našimi otroki, kajne?

Ampak dejstvo je, da že otroci pred 6. letom starosti ob raziskovanju svojega telesa hitro ugotovijo, da je precej boljši občutek, če si drgnejo spolne organe, kot druge dele telesa. In takrat še sploh ne razmišljajo o tem kaj so spolni odnosi oz. njihov namen. S tem ko se z njimi pogovarjamo o užitku, odnosih, intimnih delih telesa, jih ne zapeljemo v nevarne skrivnosti, ampak jih učimo, da se lahko z nami pogovarjajo tudi o tematikah, o katerih se je nerodno pogovarjati (ustvarjamo varno okolje) in začenjamo s spolno vzgojo na način procesa. To pomeni, da se zavedamo, da bomo o spolnosti otroke učili po delčkih … bolj ali manj celo življenje.

Nekaj pogostih vprašanj o samozadovoljevanju, o katerih svetujemo, da si najprej odgovorite sami (oz. s partnerjem) je:

* Ali obstaja pravilni način samozadovoljevanja?

* Kako naj preneham, če mi je samozadovoljevanje že prišlo v navado?

* Ali je samozadovoljevanje zdrava in nujna sprostitev spolne energije?

Če poskusite najti odgovore na ta vprašanja na spletu, boste kmalu ugotovili, da so verjetno v večini takšni, ki jih ne bi vi podali svojemu otroku.

Zato nas želimo ob zaključku tega zapisa predvsem spodbuditi, da se z našimi otroki redno, iskreno in odprto pogovarjamo tudi o samozadovoljevanju. Prihodnjič pa nadaljujemo s to tematiko.

Kaj naj storim, če ugotovim, da se moj otrok samozadovoljuje?

Najprej nas verjetno prešine “Kako neprijeten položaj”. In če se mi počutimo neprijetno, si lahko predstavljamo, kako se počuti otrok! Spomnimo se, ko nas je nekdo ujel, ko smo si vrtali po nosu in si predstavljajmo stokrat večjo zadrego. To je tisto, kar čutijo otroci. Goro sramu.

Če le zmoremo, je pomembno, da se trudimo naš odziv usmerjati tako, da bo prijazen, umirjen in razumevajoč, na koncu pa naj bo odvisen od otrokove starosti in stopnje razvoja. Zagotovo bo precej drugačen pri majhnih otrocih, ki raziskujejo svoje telo na neseksualen način, kot pri najstniku-ci, ki se samozadovoljuje med gledanjem pornografije.

Zavedamo se, da je taka situacija lahko sprožilec in da lahko prikliče delčke naše zgodbe, ki bi jih raje pustili za seboj … to je razumljivo in naravno! Vzemimo si potreben čas in prostor, da se soočimo s temi čustvi. Če nas je nekaj, kar nam je povedal najstnik, šokiralo ali če se nam zdi, da nimamo takojšnjega odgovora na eno od njegovih vprašanj, lahko povsem legitimno rečemo: “Ničesar nisi naredil narobe in želim se s teboj pogovoriti o samozadovoljevanju, vendar v tem trenutku nimam dobrega odgovora na tvoje vprašanje in sem preveč čustven, da bi se lahko dobro pogovorila. Ali se lahko ponovno pogovoriva čez dva dneva [ali drugo določeno časovno obdobje], ko bom imel nekaj časa, da premislim, kaj želim povedati?”

Tišina veliko pove, zato mu z besedno potrditvijo njegovega iskanja/vprašanja in določitvijo datuma za prihodnji pogovor (namesto da se mu izognemo ali ne povemo ničesar) sporočimo, da ni storil ničesar narobe. Otrokom moramo pokazati, da je postavljanje vprašanj dobro in da niso krivi za naš čustveni odziv.

Če sami občutimo močan sram, se z otroki ne bomo mogli pogovarjati o vsem tem. Zato poiščimo zaupanja vrednega prijatelja, terapevta, mentorja ali svetovalca in na glas povejmo, zakaj se nam zdi tako težko govoriti o samozadovoljevanju. S tem se lahko soočimo tudi na tak način, da vzamemo dnevnik in pisalo ter opišemo tiste dele svoje spolne zgodovine, o katerih še nismo govorili z nikomer in so vzrok našega sramu.

Kako naj govorim o samozadovoljevanju?

• Za začetek moramo razmisliti o subtilnih sporočilih, ki jih pošiljamo naslednji generaciji o spolnosti. Če bi kdo vprašal najstnika v vašem življenju: “Kako tvoja mama/oče gleda na spolnost?“, kakšen bi bil njegov odgovor?
• Nato ustvarimo okolje, v katerem se bosta tako vi kot vaš najstnik počutila sproščeno. Razmislimo o izogibanju pogovoru iz oči v oči (gledanje drug v drugega čez mizo). Naš cilj ni, da v enem samem pogovoru povemo vsa pomembna sporočila o spolnosti. Preprosto ustvarimo prostor, v katerem bodo najstniki vedeli, da se lahko z nami res pogovorijo o vsem. In še enkrat, mi bomo morali biti tisti, ki bomo to izpostavili.
• Izogibajmo se predpostavki, da bo najstnik nekoč užival v zakonski spolnosti. Zato ne glede na to, do kakšne ugotovitve pridemo glede samozadovoljevanja, svoje misli oblikujmo tako, da bodo vključevale tudi osebo, ki bo morda vse življenje samska.
• Navsezadnje si prizadevajmo za dialog in ne za poučevanje. Bodimo radovedni! Najstnik ima verjetno nekaj nerazvitih misli, nekaj pa zagotovo tudi premišljeno globokih. Z glasnim predelovanjem misli bo verjetno naredil več kot s poslušanjem vašega govora.

Kako lahko otroku pomagamo, da preneha?

Če najstnik želi prenehati masturbirati, vendar se mu zdi, da je ujet v krog, ki ga je nemogoče prekiniti, je tu še nekaj možnih idej.

Opazujmo vzorce. Kdaj bo najverjetneje masturbiral? Katero glasbo je poslušal v zadnjem času? Katere oddaje je gledal? Katere igrice je igral? S kom se je družil? Kakšnim situacijam je bil izpostavljen v šoli … Verjetno se bo pojavil vzorec, na podlagi katerega se bo možno odločiti o najkoristnejših nadaljnjih korakih. Pomembno je prepoznati sprožilce.

• Nekateri ljudje s svojih telefonov odstranijo določene aplikacije, ker vedo, da bo pomikanje po družabnem omrežju ali gledanje “storijev” verjetno privedlo do poželenja in/ali samozadovoljevanja (ter pornografije). Za vse osebe ženske pa velja posebno vprašanje tudi glede na stanje mesečnega cikla. Hormoni namreč zelo vplivajo na to kako hitro se vzburimo. Z najstnicami je namreč zelo pomembno govoriti o tem kaj prinaša s sabo določen del cikla.
• Postavimo varovalne ograje. Varovalne ograje na gorski avtocesti preprečujejo avtomobilom, da bi se zapeljali čez rob. Poskrbimo, da bo težko slediti skušnjavi. To velja tako za nas, kot za naše otroke. Če ostajamo raje na večji oddaljenosti od “pečine”, je manjša verjetnost, da bomo zdrsnili čez rob, sploh če je tam še varovalna ograja. Kam prepuščamo tavanje svojim mislim? Ko začnemo s spremljanjem svojih misli, lažje preprečimo dejanje, ki ga bi pozneje obžalovali. Vsakič, ko se nam porodi nekoristna misel, si predstavljajmo, da jo napišemo na list papirja. Nato ga zmečkamo in odvržemo v kamin ali smeti. Morda se sliši neumno, vendar je to možen praktičen način, kako lahko opravimo svoj del naloge.
• Sestavimo seznam koristnih motenj. Pojdimo na sprehod. Odkrijmo nov album/seznam pesmi za poslušanje. Počnimo kaj aktivnega (tek, dvigovanje uteži, kopanje na vrtu, fitnes, telovaba …). Pojdimo na obisk k prijatelju. Igrajmo klavir/kitaro … Napišimo kratko zgodbo o nečem smešnem ali neprijetnem, kar se je zgodilo prejšnji teden. Molimo …
• Bodimo iskreni in iščimo odgovornost. V našem življenju bi morala biti vsaj ena oseba, ki o me pozna res v globino.
• Uživajmo v objemih. Čudno vprašanje, ampak kako pogosto nas kdo potreplja po ramenih? Ali nas drži za roko? V naši kulturi ni veliko priložnosti za neseksualno telesno naklonjenost, zlasti za moške. Kaj pa, če je samozadovoljevanje le hrepenenje po tolažbi? Morda lahko to ugodje izhaja iz resničnega občutka pripadnosti skupnosti. Globoko si želimo prijateljske intimnosti, tj. zmožnosti, da bi bili popolnoma sprejeti takšni kot smo, brez strahu pred zavrnitvijo. Ustvarjajmo zdrave in primerne možnosti za fizični dotik. Če nam ni prijetno prositi za objem, si priskrbimo nežno odejo!

Kako bi bilo, če bi samozadovoljevanje razumeli kot povabilo k bolj iskrenim, ranljivim pogovorom s svojim najstnikom in s tem h globljemu in pristnejšemu odnosu z njim?