V soboto, 16. 11. 2024 je potekal celodnevni seminar o zaščiti otrok pred spolnimi zlorabami. Na dogodku so štirje strokovnjaki tematiko osvetlili z različnih zornih kotov. Dr. Matjaž Celarc je predstavil antropološko-zgodovinski pogled na človekovo dostojanstvo, pojasnil, kaj je zloraba ter izpostavil dejavnike tveganja in zaščite, podkrepljene s primerom konkretne zgodbe. Dr. Sara Jerebic je delila svoje izkušnje pri delu z žrtvami zlorab, predstavila posledice spolnih zlorab ter poudarila vlogo vzgojiteljev pri pomoči žrtvam. P. Tomaž Mikuš je govoril o trenutnem stanju in viziji zaščite otrok v Sloveniji in izpostavil primere preventivnih programov v tujini. Benjamin Tomažič pa nam je predstavil dejavnike, ki vplivajo na otrokov pogled na telesnost in spolnost kot so vrstniki, idoli, filmi, videospoti, mediji, družabna omrežja in digitalne tehnologije, oglasi, pornografija. Nekaj vsebin seminarja, predvsem iz predavanja dr. Sare Jerebic, želimo osvetliti v tem članku.
Spolne zlorabe v otroštvu predstavljajo eno najhujših travm, ki jih lahko otrok doživi in imajo dolgoročne posledice. Najpomembnejšo vlogo pri prepoznavanju in pomoči otroku, ki je doživel spolno zlorabo, imajo starši oziroma ima nezlorabljajoči starš. Pomembno vlogo pa imajo tudi vzgojitelji in ostali strokovni delavci, saj so pogosto prvi, ki opazijo spremembe v vedenju otroka.
Kaj je spolna zloraba?
Spolna zloraba je travmatičen dogodek, pri katerem močnejša oseba zlorabi svojo avtoriteto ali odnos, da otroka prisili v spolno izkušnjo. Ni nujno, da je namen storilca spolna zadovoljitev. Storilec pri tem uporablja manipulacijo, podkupovanje ali grožnje, da otroka prisili v spolno izkušnjo, ki je otrok ne more v polnosti razumeti in nanjo razvojno ni pripravljen. Spolna zloraba ima lahko različne oblike, ki vključujejo tako vedenja s fizičnim stikom (poljubljanje, dotikanje, spolni odnosi) kot tudi vedenja brez stika (opazovanje, razkazovanje, spletne zlorabe).
Kaj povzroči spolna zloraba, če jo stori starš?
Ko so naklonjenost, spolna zloraba, ljubezen in bolečina prepletene, popačijo otrokovo zaznavanje resničnosti. Otroci ne morejo več zaupati svoji lastni zaznavi o tem, kaj se jim dogaja, niti sami sebi niti tistim, ki naj bi jih ljubili in skrbeli zanje. Postanejo zbegani glede tega kako čutijo. Takšna travma izdajstva povzroči globoke izgube – od zaupanja v svet in idealiziranih staršev do nedolžnosti otroštva, kar otroku poruši temeljno zaupanje ter občutek varnosti in kontrole.
Posledice spolnih zlorab
Posledice spolne zlorabe pri otroku vključujejo izkrivljeno dojemanje sveta in samopodobe, kjer svet ni več varen prostor. Travmatična seksualizacija povzroča zmedo v spolnem vedenju, shranjeni spomini pa lahko postanejo zastrašujoči. Otrok se počuti nemočnega, brez nadzora nad svojim življenjem in doživlja stigmatizacijo z občutki krivde, sramu, ponižanja ter izkrivljenim občutkom lastne vrednosti.
Simptomi spolne zlorabe pri otrocih se lahko kažejo v telesnih težavah (vnetja, poškodbe), v vedenjskih spremembah (regresija, seksualizirano vedenje, nočne more, mastrubacija, močenje postelje), socialnem umiku, agresiji, depresiji, strahu. Pogoste so težave s spanjem, hranjenjem, koncentracijo in šolskim uspehom, pa tudi nenadne spremembe osebnosti, samopoškodbe, uporaba drog, promiskuitetnost in perfekcionizem. V odrasli dobi so posledice lahko slaba samopodoba, zloraba substanc, depresija, anksioznost, težave v odnosih, spolne disfunkcije in osebnostne motnje.
Vloga vzgojiteljev pri prepoznavanju in pomoči žrtev
Vzgojitelji so pogosto tisti, ki lahko prvi prepoznajo, da se z otrokom nekaj dogaja. Nenadna sprememba v vedenju, kot so socialni umik, agresivnost, pojav seksualiziranega vedenja, so lahko prvi znaki spolne zlorabe. Pomembno je, da vzgojitelji zmorejo prepoznati te znake ter se na njih pravilno odzvati.
Ko otrok spregovori o svoji izkušnji, je izjemno pomembno, da vzgojitelj ustrezno reagira. Otroku je potrebno povedati, da verjamemo v njegovo zgodbo, se mu zahvaliti za zaupanje ter mu zagotoviti, da ni storil nič narobe. Ko je otrok prestrašen in ne razume, kaj se dogaja okoli njega, potrebuje odraslo osebo, ki mu bo pomagala uravnavati čustva, ga bo pomirila in mu omogočila, da izrazi svojo stisko. Zlorabo je potrebno prijaviti ustreznim organom in poiskati strokovno pomoč.
Preventiva
Preprečevanje spolne zlorabe se začne z vzgojo in izobraževanjem, doma in v šoli. Pomembno je, da otroke že od malih nog učimo o varnih in ne-varnih dotikih ter jim pojasnimo, da imajo vedno pravico reči “NE!”. Ustvariti moramo okolje, kjer se člani družine in skupnosti počutijo varne in slišane, kar spodbuja, da otroci lahko spregovorijo tudi o neprijetnih izkušnjah. Pogovor o spolnosti v družini naj bo spoštljiv, z uporabo pravilnih imen za dele telesa in brez negativnih pridevnikov. Če se doma ne pogovarjamo o spolnosti, otrok morda ne bo spregovoril o spolni zlorabi.
Poleg tega moramo odrasli prepoznati svojo odgovornost pri zaščiti otrok. Pazimo, kdo ima dostop do otrok in bodimo pozorni na morebitne znake neprimernih odnosov.
Zaključek
Spolna zloraba je globoko boleča izkušnja z dolgoročnimi posledicami za žrtve in njihovo okolico. Vendar pa lahko s povečanjem osveščenosti, izobraževanjem ter ustvarjanjem podpore in varnosti v skupnosti storimo veliko za preprečevanje teh dejanj. Pomembno je, da nikoli ne zapiramo oči pred zlorabami, ter da smo pripravljeni prisluhniti in pomagati. Vsak od nas ima moč, da prispeva k varnejšemu svetu za vse.
Po izkušnji spolne zlorabe lahko ob ustreznem terapevtskem procesu pride tudi do posttravmatske rasti, ki predstavlja pozitivne psihološke spremembe, nastale kot rezultat soočanja in predelave travme. Te spremembe lahko pomagajo najti nov pomen in smer v življenju.